Vse, kar moram vedeti o radiologiji

Radiologija je veja medicine, ki temelji na slikovnih diagnostičnih metodah, ki za delovanje uporabljajo rentgenske žarke ali druge vire valovanj

Odkritje žarkov X , za kar je zaslužen nemški fizik in Nobelov nagrajenec W. C. Röntgena, je leta 1895 povzročilo pravo znanstveno revolucijo. Ni pa razburkalo le medicine, temveč tudi druge tehnične stroke. Medicinska rentgenologija je od takrat bliskovito napredovala. Prvi dodatni korak je pomenila uporaba kontrastnih sredstev, nato prehod na računalniško obdelavo slikovnega gradiva in digitalne tehnike.

Kaj je radiologija in kdo je radiolog?

Radiologija je ena od vej medicine, ki obsega slikovno diagnostiko in intervencijsko zdravljenje. Temelj radiologije so slikovne diagnostične metode, ki za delovanje uporabljajo rentgenske žarke in druge vire valovanj. Radiološke preiskave, pri katerih se uporabljajo rentgenski žarki, imenujemo rentgenologija. Zdravnik specialist, ki deluje na tem področju, se imenuje radiolog.

Slikovne diagnostične metode, na katerih temelji radiologija, so:

• digitalno klasično rentgensko slikanje, 
• računalniška tomografija (CT/CTA), 
• pozitronska emisijska tomografija z računalniško tomografijo (PET/CT),
• ultrazvok (UZ), 
• magnetno resonančno slikanje (MR ali MRI)
• in druge tehnologije v skladu z razvojem radiologije v svetu. 

Pri slikanju je prisoten radiolog oziroma radiološki inženir, ki je zdravstveni delavec, ki izvaja vse vrste radiološke nuklearno-medicinske diagnostike, terapije z zaprtimi in odprtimi viri ionizirajočega sevanja, varstvo pred sevanji ter kontrolo kakovosti. Poleg zaprtih in odprtih virov ionizirajočega sevanja uporablja tudi ultrazvok (UZ), magnetno resonanco (MR) ter računalniško tomografijo (CT). 

Kaj pomeni doza prejetega sevanja?

Kadar posamezno tkivo ali organ prejme določeno količino rentgenskega sevanja, temu rečemo doza. Nimajo pa vse doze enakih bioloških posledic, pri vsakem radiološkem posegu je namreč pomembno, da je doza, ki jo pacient prejme, kar se da majhna. Le redki so namreč primeri, ko pride do kvarnih učinkov pri pacientih zaradi rentgenskih posnetkov. Zato raje uporabljamo izraz ekvivalentna doza, ki izraža različne učinke, ki jih ima posamezna vrsta ionizirajočih sevanj na posamezno tkivo ali organ in stopnjo škode za zdravje ljudi. Dejstvo je tudi, da so različna tkiva v človeškem telesu na sevanje različno občutljiva. Najobčutljivejše so celice kostnega mozga, med njimi so najobčutljivejši levkociti (bele krvničke) in limfociti (mezgovne celice), najmanj pa eritrociti (rdeče krvničke). Po občutljivosti na sevanje sledijo spolne celice, koža (predvsem njena vrhnja plast) in zunanja plast sluznice prebavil. Na sevanje so najmanj občutljive možganske celice. 

PREISKAVE

Digitalno klasično rentgensko slikanje

Rentgensko slikanje ali pogovorno rentgen je diagnostična metoda, s pomočjo katere se navadno opravi slikanje okostja in pljuč tako v standardnih kot specialnih projekcijah. Še vedno je rentgenska diagnostika vodilna slikovna vrsta diagnostike v zdravstveni oskrbi. Mnogi pacienti so v skrbeh, ali rentgenski aparat predstavlja vir radioaktivnega sevanja. Ta trditev ni resnična, rentgenski aparat je vir ionizirajočega sevanja, ki ga oddaja le kratek čas ob vklopu visoke napetosti. Sevanje nato preneha v nekaj milisekundah po izklopu napetosti. Tudi po daljšem delovanju rentgenski aparat in njegovi sestavni deli ne postanejo radioaktivni.

Na rentgensko preiskavo pacienta napoti zdravnik družinske medicine ali klinični specialist, ki pacientu izda napotnico za rentgensko slikanje. Tovrstno slikanje opravlja za to usposobljen rentgenski tehnik na oddelku za radiologijo v vseh bolnišnicah, zdravstvenih domovih ali zasebnih diagnostičnih centrih. Preiskave so neboleče, nanje se ni treba posebej pripraviti, le neposredno pred preiskavo moramo odstraniti vsa oblačila ter nakit, saj se kovinski predmeti vidijo na rentgenski sliki in lahko motijo interpretacijo izvida. 

V primeru nosečnosti je to treba sporočiti zdravniku ali rentgenskemu tehniku, saj se pri nosečnicah preiskava praviloma ne opravlja, ker lahko ogrozi razvijajoči se plod. Med preiskavo je pomembno tudi sodelovanje pacienta, saj mora upoštevati navodila, ustrezno dihati (zadržati dih, če je to potrebno) in zadržati določen položaj. Slikanje se lahko izvaja stoje, sede ali leže, odvisno, kateri del telesa želimo slikati. Slikanje traja le nekaj minut.

Računalniška tomografija (CT)

Računalniška tomografija ali krajše CT (ang. Computed Tomography) je postopek, pri katerem se s pomočjo računalnika obdela veliko število rentgenskih posnetkov, slikanih z različnih zornih kotov. To omogoča zdravnikom pridobitev natančnih slik notranjosti telesa, ki so jim v pomoč pri diagnosticiranju in zdravljenju številnih bolezni. Prednosti računalniške tomografije sta velika natančnost in zanesljivost, čeprav je možno pregledati le dele telesa, kjer obstaja sum na bolezenske procese, poškodbe ali krvavitve, v nasprotnem primeru lahko pacienta izpostavimo prevelikim obsevalnim dozam. Prav zaradi tega se računalniška tomografija pri nosečnicah ne opravlja, razen z morebitnimi izjemami.

PRIPRAVE NA CT

Posebnih predpirav na preiskavo CT ni, razen kadar pacient prihaja na CT trebuha, takrat mora biti 6 ur tešč. Pacient mora poskrbeti, da na CT-slikanje prinese vso obstoječo medicinsko dokumentacijo (na primer predhoden kirurški poseg, visok krvni tlak, sladkorna bolezen, onkološka obolenja) in izvide, ki so povezani z obravnavanim zdravstvenim problemom. Priložiti mora tudi laboratorijski izvid ledvične funkcije, ki ni starejši od 7 dni, in seznam zdravil, ki jih pacient jemlje. Pred preiskavo se odstranijo morebitni kovinski predmeti, pacient pa na preiskovalno mizo leže oblečen, po potrebi zadrži dih. 

Za otroke je treba prilagoditi tehniko slikanja glede na njihovo velikost in predele preiskovanega telesa, da bi zmanjšali prejeto dozo sevanja, saj je pri CT-preiskavi obsevanost bolnika večja kot pri slikanju z rentgenskim aparatom. Med preiskavo pacientovo telo prejme ionizirajoče sevanje, nekje v povprečju toliko, kot bi ga sicer dobili v dveh do petih letih življenja. To je sprejemljiva vrednost v primerjavi z diagnostično koristjo, ki jo preiskava prinaša.

Okoli pacienta se vrti rentgenska cev, ki posname veliko število rentgenskih posnetkov dela telesa. V postopku rentgenskega CT-slikanja se rentgenska cev in detektorji zavrtijo za 360 stopinj, pri tem pa naredijo približno tisoč rentgenskih posnetkov. Nato poseben računalniški program slike sestavi in pretvori v večdimenzionalno sliko, ki razkriva natančen pogled v notranjost telesa. Dobljene slike imajo precej višjo ločljivost od klasičnih rentgenskih posnetkov, zato lahko zanesljivo razlikujemo med različnimi vrstami tkiv. 

VRSTE CT PREISKAV

Obstaja še nekaj drugih tehnik slikanja, ki uporabljajo CT, to sta angiografija s pomočjo računalniške tomografije (CTA) ter PET/CT (pozitronska emisijska tomografija, kjer se v telo vbrizga radioaktivna snov, vezana na drugo snov, ki je naravno navzoča v telesu, najpogosteje glukoza; tovrstna preiskava se najpogosteje  uporablja za ugotavljanje prisotnosti, razširjenosti in učinkovitosti zdravljenja malignih bolezni, za iskanje mesta vnetnega žarišča ter v nevrologiji za opredeljevanje nekaterih vrst demence). Pri preiskavi SPECT/CT detektorji SPECT ali PET-kamere zabeležijo večje število različnih projekcij porazdelitve radioaktivnosti v telesu, nato pa z različnimi rekonstrukcijskimi algoritmi ustvarijo tridimenzionalno sliko porazdelitve radioaktivnosti v telesu.

Več o CT si preberite v: Vse, kar moram vedeti o računalniški tomografiji (CT)

Ultrazvok

Ultrazvok se uporablja v industrijske in medicinske namene. Preiskava z ultrazvokom je neinvazivna medicinska tehnika, s katero lahko dobimo vpogled v notranjost mehkih tkiv; pogosto se uporablja tudi za preglede ploda med nosečnostjo, saj ni škodljiva. V medicini se slikanje z ultrazvokom uporablja zelo pogosto, saj ta povsem neškodljiva preiskava deluje s pomočjo ultrazvočnih valov – posebne sonde oddajajo in sprejemajo ultrazvočne valove, ta signal pa se računalniško pretvori v sliko. Namen preiskave je ugotavljanje prirojenih anomalij in bolezenskih sprememb organov ter njihove lege, velikosti in strukture. Obstajajo različne vrste ultrazvočnih preiskav, torej različne sonde, frekvence in hitrosti valovanja. Nekatere sonde so primernejše za površinske strukture, druge za globoke, obstajajo pa tudi takšne za notranje preiskave. Ultrazvok (UZ) je živa slika, kar pomeni, da lahko z njim spremljamo pretoke, gibanje, peristaltiko in podobno.

Ultrazvočno preiskavo lahko zdravnik dopolni z barvno dopplersko preiskavo, s katero  oceni prekrvavljenost organa in ožilja ter opredeli morebitne cirkularne motnje.

Te preiskave so najpogostejše na predelih trebuha in sečil; žil glave, vratnih žil in ven, žil rok in nog; rame, komolca, kolena, Ahilove tetive in gležnja ter pete in stopal; stopal; mišic kože in ostalih mehkih tkiv; vratu in ščitnice; dojk, skrotuma in testisov ter srca.

PRIPRAVE NA UZ PREISKAVO

Če se na predhodne preiskave ni treba posebej pripraviti, pa je na pregledu z ultrazvokom drugače. Upoštevati moramo navodila, ki nam jih pošljejo iz specialistične ambulante, kjer se pregled opravlja. Kadar je pacient naročen na pregled organov zgornjega dela trebuha (žolčnika, žolčnih vodov, trebušne slinavke), mora biti pred preiskavo praviloma 8 do 12 ur tešč. Pri pregledu organov v spodnjem delu trebuha (sečnega mehurja, maternice in jajčnikov pri ženskah ter prostate in semenskih mešičkov pri moških) pa mora pacient imeti pred preiskavo poln sečni mehur, zato je dobro, da pred ultrazvokom popije čim več tekočine in do pregleda ne odvaja vode. 

Ultrazvočno preiskavo lahko močno ovira tudi zaplinjeno črevesje, zato naj bi pacienti dan pred pregledom uživali le lahko prebavljivo hrano, ki ne napenja. Na pregled mišic, mehkih tkiv, okončin in podobno se ni treba posebej pripravljati. Na pregled morajo pacienti obvezno prinesti tudi medicinsko dokumentacijo v zvezi s težavo, zaradi katere so naročeni na pregled.

Sodobne naprave omogočajo strokovnjakom, da se na zaslonu prikažejo tisti deli telesa ali organi, ki se jih želi diagnostično preveriti in nad katerim se vodi sonda. Sodobna tehnologija omogoča tudi gledanje 3D-ultrazvočnih posnetkov. 

Vas zanima več o UZ preiskavah? Preberite si Kako poteka UZ trebuha

Magnetna resonanca (MR)

Magnetna resonanca (MR ali angl. MRI) je neinvazivna medicinska diagnostična metoda, pri kateri se s pomočjo magnetnega polja, radijskih valov in računalniške tehnologije izvede slikanje notranje strukture človeškega telesa, zelo podrobno se pokaže struktura notranjosti glave, hrbtenice ter mehkih tkiv (mišice, notranji organi, žile, vezi in živčni sistemi). MR-slikanje se navadno uporabi takrat, kadar sta izvida CT- in UZ-preiskave nejasna, za nadaljnjo obravnavo pacienta pa je nujno potrebna pravilna diagnoza.

MR deluje na podlagi razlike v sproščeni energiji iz protonov v različnih tkivih, zelo dobro prikaže sestavo mehkih tkiv in organov, slabše pa kosti ter njihove strukture. MR pri delovanju ne uporablja rentgenskih žarkov, tako da pacienti med preiskavo ne prejmejo ionizirajočega sevanja. Se pa med slikanjem MR ustvari močno magnetno polje, zato morajo pacientom, ki imajo v telesu kovinske ali elektronske vsadke (srčni spodbujevalnik, umetni sklepi in podobno), preiskavo odobriti i za to ustrezni strokovnjaki..  

Prav tako se MR-preiskava odsvetuje nosečnicam v prvem trimesečju, če ta ni nujna. Praviloma dokazov o kontraindikaciji ni, se pa zdravniki v času, ko je plod v obdobju organogeneze in je še majhen ter najbolj ranljiv, poskušajo izogniti vsem preiskavam. Povsem pa se pri nosečnicah in doječih materah odsvetuje uporaba kontrastnega sredstva. 

PRIPRAVE NA MR PREISKAVO

Na MR-slikanje predpriprave niso potrebne, razen če nam zdravnik, ki je izdal napotnico za slikanje, ne izda posebnih navodil glede tega, da smo tešči, jemljemo določena zdravila in podobno. Le kadar se pri preiskavi še dodatno uporabi kontrastno sredstvo, pacient 6 ur pred preiskavo ne sme uživati hrane. Doma si oblečemo udobna oblačila brez kovinskih gumbov, zadrg ali sponk. Pred preiskavo mora pacient zdravnika obvestiti o naslednjih bolezenskih stanjih, saj lahko ta vplivajo na sam potek preiskave: kadar ima bolezen ledvic; ima sladkorno bolezen; je klavstrofobičen (boji se majhnih in zaprtih prostorov); je imel pred kratkim operativni poseg; ima znane alergije na hrano, jod, gadolinij, določena zdravila; ima astmo; doji ali je noseč. 

Zdravniku je mora povedati tudi, da ima vsadek, srčno zaklopko, spodbujevalnik in podobno. Prav tako mora pacient pred preiskavo odložiti vse kovinske predmete (zobno protezo, nakit, pirsinge, očala in podobno), lahko je težavna tudi tetovaža, če je bila narejena pred več kot 20 leti, saj so barve takrat vsebovale železne delčke (ni pa nujno).

Preiskava traja v povprečju med 30 in 45 minut, lahko pa tudi do 90 minut. Pred začetkom se pacient uleže na premično mizo, ki ga zapelje v okroglo odprtino v napravi. Med preiskavo mora biti pacient pri miru, saj je lahko kakovost posnetka slabša, če se premika. Preiskava je povsem neboleča, pacient magnetnega polja ne čuti, le občasno lahko začuti trzljaje, ki nastanejo zaradi stimulacije živčnih korenin v telesu, kar je popolnoma normalen pojav. Naprava je lahko precej glasna, zato se pacientu pred začetkom slikanja v ušesa vstavijo slušalke ali ušesni čepki. Med slikanjem pacienta tehnik v sosednji sobi spremlja na zaslonu, ga pomirja in mu po potrebi daje dodatna navodila. 

POSLEDICE MR PREISKAVE

Ker radijski valovi povzročajo segretje tkiva, lahko pacienti ob koncu MR-preiskave občutijo toploto, ki po nekaj minutah izgine. Takoj po preiskavi se lahko pojavi tudi rahel glavobol, ki prav tako sam po sebi izzveni. Kadar se pri MR-preiskavi uporabi tudi kontrastno sredstvo, lahko bolnik ob koncu preiskave v ustih občuti rahel kovinski okus, siljenje na bruhanje in občutek tiščanja na vodo.

Več o MR preiskavi si preberite v: Vse, kar moram vedeti o magnetni resonanci MR